Več kot 4000 let nazaj se je Bog prikazal Abrahamu v Mezopotamiji in mu dejal: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. In iz tebe bom naredil velik narod.« Abraham je ubogal Gospoda in prišel je v obljubljeno deželo Kánaan, kjer je živel s svojim sinom Izakom in svojim vnukom Jakobom, ki se je kasneje preimenoval v Izraela.
Izrael je s svojimi dvanajstimi sinovi odšel v Egipt zaradi lakote v kánaanski deželi in tam so se namnožili v mogočen narod. Egipčani so se počutili ogrožene od mogočnega izraelskega naroda, ki je živel med njimi, zato so jih zasužnjili in jim življenje zagrenili z okovi. Po 430 letih v Egiptu jih je Mojzes rešil suženjstva, nato so prečkali Rdeče morje in odšli v Arabijo, kjer so prejeli Božje zapovedi na gori Sinaj.
Generacija Izraelcev, ki je zapustila Egipt z Mojzesom, ni smela vstopiti v obljubljeno deželo, zaradi svojega pomanjkanja vere v Gospoda. 40 let so bili prisiljeni tavati po puščavi, dokler ni prišla nova generacija, ki je zaupala Gospodu, in vstopila v obljubljeno deželo z Józuetom.
Okoli 400 let so dvanajstim Izraelovim plemenom vladali Sodniki po Mojzesovem zakonu. Ko so želeli imeti kralja kot vsi ostali narodi, je Bog za njihovega kralja določil Savla, ki jim je vladal več kot 40 let, za njim kralja Davida, ki je vladal 40 let, in Davidovega sina Salomona, ki je vladal 40 let. Med Salomonovo vlado je bilo Izraelsko kraljestvo najbolj veličastno in zgradili so prvi tempelj, a ker se je Salomonovo srce na njegova stara leta obrnilo stran od Gospoda, mu je Bog dejal, da desetim od njegovih plemen ne bo vladal njegov sin.
Po Salomonovi smrti se je Izraelsko kraljestvo razdelilo in severnim desetim plemenom je vladalo zaporedje zlobnih kraljev, ki niso bili Davidovi in Salomonovi potomci. To Severno kraljestvo je obdržalo ime Izrael in sčasoma je Samarija postala njegova prestolnica. Manjše Južno kraljestvo je postalo znano kot Juda, njegova prestolnica je bil Jeruzalem in vladali so mu Davidovi potomci. Od Druge knjige kraljev 16 je ljudstvo Južnega kraljestva postalo znano kot "Judje", po imenu Judovega kraljestva.
Zaradi pokvarjenosti je bilo Severno kraljestvo Izrael poraženo in ljudstvo odpeljano v ujetništvo Asircev. Izraelci, ki so ostali, so se pomešali s poganskimi narodi, ki so prišli in zavzeli zemljo. Ti ljudje so kasneje postali znani kot Samarijani, deset plemen Severnega Izraela pa nikoli več ni postalo enoten narod.
Južno kraljestvo Juda je sčasoma zavzel Babilon, kot kazen za služenje drugim bogovom, in tempelj je bil uničen, a po sedemdesetih letih so se Judje vrnili v Jud, obnovili tempelj v Jeruzalemu in naprej so jim vladali kralji, ki so bili Davidovi potomci.
V Kristusovem času je Judov narod postal poznan kot Judeja in je bil pod Rimsko vlado. Jezus Kristus in njegovi učenci so pridigali evangelij po celi Judeji in iskali izgubljene ovce Izraelove hiše. Po 3 letih in pol delovanja so Judje zavrnili Jezusa kot svojega Odrešenika in prepričali rimskega upravnika, naj ga križa. 3 dni kasneje je ponovno vstal od mrtvih in se živ prikazal svojim učencem, preden se je dvignil na desnico Očeta v Nebesih.
Malo preden je bil Jezus križan, je napovedal, da bo za kazen, ker so ga zavrnili, Jeruzalem požgan, tempelj uničen in da bodo Judje odpeljani v ujetništvo v vseh narodih. Ta prerokba je bila izpolnjena v letu Gospodovem 70, ko je bodoči rimski cesar Tit osvojil Jeruzalem. Več kot 1800 let so Judje ostali raztreseni po vseh narodih.
Nato pa se je leta 1948 zgodilo nemogoče. Ustanovljena je bila Država Izrael in Judje so ponovno posedovali obljubljeno deželo. Mnogi Kristjani so to razglasili za čudež in Božji blagoslov, ampak je bil to res Božji blagoslov ali so bile na delu temnejše sile? Ta film ima odgovor.
